Gejša, helikopter in padalstvo

Zdaj se vsi sprašujete kajne, kaj pa bo spet ta naložila. Naša Gejša nas je zrihtala vse po vrsti, pa še pustimo se ji. Zakaj le? Pojma nimam, tako pač je. Morda se hočem odkupiti za kakšne napake, ki sem jih naredila, ko sem imela še Simbo. Tamika pa je zdaj pri 13 letih tako ali tako grofica.

Kaj vas najbolj zanima: helikopter ali kako zna Gejša leteti? No, vam bom kar oboje zaupala. Vsak dan se zgodi kaj novega, zanimivega. Gejša je postala recimo: skokica, gumica, gimnastičarka, čigumi, padalka, skakalka... Predstavljajte si psa točno v tem vrstnem redu. Ne, ne ni se mi zmešalo. Postala je tako spretna, hitra, gibčna in prefrigana, da to sploh ni podobno beauceronu, ki bi naj bil zgledno robusten. V oktobru smo reševalci imeli helikoptersko usposabljanje in tega sva se z Gejšo tudi udeležili. Prav nobenega problema ni imela se vozit s helikopterjem, vstopom v helikopter in izstopom iz njega. Saj vsi veste kako glasen je helikopter...nič..no vam rečem nič se ni obotavljala ali bala. Celo peljali sva se dvakrat. Če je ne bi imela na vrvici, bi verjetno kar prespala v njem.
No, tisto glavno šele pride. Padalstvo in skakalstvo namreč. Mi je nagnala strahu v kosti, da je kaj. Imeli smo ruševinski trening v gradu Viltuš. Ima tako grozno velik motiv po iskanju ljudi (predvsem njene igrače), da je pozabila, da so skoki skozi okno prepovedani. Ker ni takoj zavohala skrite markerke Martine, se je v velikem loku pognala kar skozi okno, pogledat, če je tam nekje zunaj.  Samo, da je to okno bilo kake 8 m nad tlemi. Brez strahu, obotavljanja je poletela skozi okno prvega nadstropja gradu. Z Martino naju je skoraj kap zadela, ko sva s strahom pogledali skozi okno. Gejša pa....sedi z dvignjeno taco, zvedavo gleda navzgor in si verjetno misli, kako pri vragu sta pa tako visoko. No, o dirki okrog gradu vam ni treba govoriti... po poti sem se hudovala na sebe, zakaj ne morem bolj hitro teči...Martina me je komaj dohajala. Kuzla mala, pa je čisto veselo in igrivo pridirkala nasproti. Nismo mogli verjeti svojim očem, da ji nič ni. Nič, popolnoma nič, še musklfibra nima. Za vsak slučaj sem jo peljala h Gašperju na veterino v Pesnico, da jo je ultrazvočno pregledal. Vse je B.P. Skozi okno je nekaj trenutkov letela kot tista veverica, ko razpre kožo pod pazduho, na tleh pa pristala elegantno kot panter. Vam rečem, da sem se kar sesedla od strahu, malo je prišlo za mano, ampak se nisem upala jokat pred našimi člani. No, mi zdaj verjamete, da mi bo dala še vetra, ta moja čigumasta Gejša.

Novim dogodivščinam na proti in če bo šlo s takim tempom, bom čez leta lahko napisala knjigo: Prigode psice Gejše.

Pa lep dan, vam želimo: družinica

Tags: Beauceron

Bookmark: