Oja, prisrčen kuža ;*

Hm. Mislim, da lahko sočustvujem z vami, saj niti moj Artur ni 100% prfektn. Zelo ljubeč je, prijateljski, zvest, sploh pa do družine predvsem pa do lastnika. A do drugih bitij, v katere štejem tudi ljudi, je prav nezaupljiv. Do otrok pa sploh. Res ne vem, kako so se mu lahko tako zamerili in me je strah, da bi komu kaj naredil. Predvsem to, ko hoče človeka spoznati, ga povohati, on pa zakriči: ''Mrš cucek, celega me boš oslinil!!'' ... in temu podobno, mu prav ni všeč in začne nanj skakati, če pa še to ne pomaga, ga pa z zobmi uščipne. Prav neugodno mi je, a kaj naj storim.. Ko ga pa doma tako razvajam, ga cartljam in mu ponujam stoprocentno ljubezen. Je pač take narave, ima takšen nagon. Najbolje je, da je čimbolj proč od ljudi. Do živali pa ni tak. Je bolj radoveden.. Nič jim ne bi storil, le ovohaval ;P

Ja, problem pri njemu je ta, da, kot prvo, ne pozna otrok  in kot drugo, takoj hoče prevladat. Zato ga tudi ne puščam k otrokom, se namreč sama počutim nelagodno. Dam sicer obe roki v ogenj, da ugriznil ne bi nikoli, lahko pa bi otroka poškodoval s kremplji, ali ga podrl na tla in bi se pri tem poškodoval. Itak nisem zato, da so ti psi v bližini otrok. Lahko v knjigah pišejo kar željo, ta pes ni niti malo za družino.

Je pa idealen sopotnik odrasli, močno samozavestni osebi (pa to ne mislim sebe )

Za odraslega človeka pa ni niti malo neugoden - videz pač vara